V Evropi in več drugih državah po svetu se za opredelitev požarne odpornosti uporablja klasifikacija po posebnih merilih. Običajno klasifikaciji požarne odpornosti sledi številka, ki pomeni časovno trajanje v minutah, na primer 30, 60, 90, 120 ali 180, v katerem so bili kriteriji učinkovitosti izpolnjeni pri standardiziranem požarnem preizkusu. Najpogosteje uporabljane klasifikacije so:
R – nosilnost
Zmogljivost konstrukcije, da ob požaru ohranja zahtevano mehansko odpornost.
E – celovitost
Zaščiti pred ognjem in dimom, vendar ne zmanjša prenosa nevarnega toplotnega sevanja med požarom.
I – izolativnost
Sposobnost ločevalnega elementa konstrukcije, da zadrži dvig temperature na strani, ki ni izpostavljena ognju, pod določeno ravnijo.
W – toplotno sevanje
Sposobnost gradbenega elementa, da vzdrži izpostavljenost ognju z ene strani in tako zmanjša verjetnost prenosa požara zaradi sevanja velike količine toplote skozi element ali z njegove površine, ki ni izpostavljena ognju, na sosednje materiale.
Merila se lahko združujejo, bodisi za posamezno komponento bodisi za sistem (vendar samo na podlagi izdelanega klasifikacijskega poročila):
EI
Nenosilni element, ki lahko zagotavlja zaščito pred ognjem, vročimi plini in dimom ter toplotnim sevanjem za določeno časovno obdobje.
REI
Nosilni element, ki lahko zagotavlja mehansko odpornost in zaščito pred ognjem, vročimi plini in dimom ter toplotnim sevanjem za določeno časovno obdobje.
EW
Nenosilni element, ki lahko zagotavlja celovitost (zaščita pred ognjem, vročimi plini in dimom), obenem pa zmanjša prenos nevarnega toplotnega sevanja.
V drugih regijah je klasifikacija lahko drugačna, vendar pa so temeljni koncepti za vse standarde požarnega preizkušanja in klasifikacije enaki ali zelo podobni.
Sledite nam na družbenih omrežjih: