Gorljivost: skupine, razredi in druga terminologija

Požarna varnost gradbišč in zgradb je v veliki meri odvisna od vrste in gorljivosti uporabljenih materialov. Večina gradbenih materialov in opreme prispeva k t. i. požarni obremenitvi. Intenziteta, lastnosti toplotnega toka, trajanje in temperatura, ki jo doseže ogenj, so posledica požarne obremenitve, ki upošteva skupne lastnosti gradbenih materialov, uporabljenih pri gradnji stavbe. Materiali se običajno delijo glede na gorljivost, torej na gorljive in negorljive materiale, o čemer bomo podrobneje govorili v nadaljevanju.

Gorljivost materialov in metode preskušanja

Namen standarda EN 13501-1 "Požarna klasifikacija gradbenih proizvodov in elementov stavb – 1. del: Klasifikacija po podatkih iz preskusov odziva na ogenj" je določitev usklajenega pristopa k razvrščanju gradbenih proizvodov (vključno s proizvodi, ki so vgrajeni v gradbene elemente) glede na njihov odziv na ogenj, in sicer pod imenom evrorazred. Proizvodi so obravnavani glede na svojo končno uporabo in se delijo v tri kategorije:

• gradbeni proizvodi (brez talnih oblog in proizvodov za toplotno izolacijo ravnih cevi),
• talne obloge in
• proizvodi za toplotno izolacijo ravnih cevi (niso zajeti v tem članku).

Električni kabli so razvrščeni na podlagi drugih preskusov in standardov klasificiranja.

Standard EN 13501-1 določa tudi metode preskušanja glede na predvideno klasifikacijo odziva na ogenj, za vsako metodo pa so opisani načela preskušanja, postopek priprave preskušancev in minimalno število preskusov. Za preverjanje odziva materialov na ogenj se uporabljajo naslednje preskusne metode:

• Preskus negorljivosti (EN ISO 1182). Ta preskus ugotavlja negorljivost homogenih gradbenih materialov.
• Preskus specifične toplote zgorevanja (EN ISO 1716). Pri tem preskusu opazujejo zgorevanje določene mase vzorčnega materiala v bombnem kalorimetru pod standardiziranimi pogoji. Toplota zgorevanja ali kalorična vrednost se izračuna na podlagi izmerjenega povišanja temperature ob upoštevanju toplotnih izgub.
• Preskus z enim gorečim predmetom (single burning item – SBI) (EN 13823). Ta preskus simulira gorenje enega predmeta (npr. koša za papir) v kotu sobe. Kolikor je le mogoče, se proizvod preskuša v obliki, kot jo ima pri končni uporabi.
• Preskus sposobnosti vžiga (EN ISO 11925-2). Ta preskus ugotavlja možnost vžiga navpično obešenega gradbenega materiala, ki je izpostavljen neposrednemu plamenu pod kotom 45°.
• Ugotavljanje obnašanja talnih oblog pri gorenju ob uporabi sevalnega vira toplote (EN ISO 9239-1). Ta metoda meri vrednost kritičnega toplotnega sevanja, to je tistega vpadnega toplotnega toka na površini talne obloge, pri katerem plameni prenehajo napredovati in lahko ugasnejo.

Požarne klasifikacije gradbenih proizvodov

Po odzivu na ogenj gradbene materiale razvrščamo na negorljive in gorljive. Klasifikacija materialov upošteva njihov prispevek k razvoju požara pred pojavom požarnega preskoka in k povečanju požarne obremenitve prostora pri polno razvitem požaru.

"Negorljivi" gradbeni materiali so tisti, ki se pod predpisanimi preskusnimi pogoji ne morejo vžgati ali prispevati k razvoju požara. Po kvalifikaciji SIST EN 13501-1 so to materiali razredov A1 in A2.

Opozoriti je treba, da je material razreda A2, četudi v resnici ni "negorljiv", uvrščen v isti "makro razred" kot material razreda A1, saj je njegov prispevek k razvoju požara in sprostitvi toplotne energije izjemno omejen.

"Gorljivi" gradbeni materiali so tisti, ki se v predpisanih preskusnih pogojih vnamejo. Glede na njihov prispevek k razvoju požara jih delimo na težko vnetljive (B in C), normalno vnetljive (D in E) in lahko vnetljive (F).

• Razred F – proizvodi brez določenih požarnih lastnosti ali proizvodi, ki ne izpolnjujejo kriterijev za razred E. Vgradnja teh materialov ni dovoljena, razen če so popolnoma prekriti z drugimi gradbenimi materiali, tako da se celoten proizvod uvrsti najmanj v razred E. Primeri: ekspandirani polistiren, poliuretan, oba brez zaviralcev gorenja.
• Razred E – proizvodi, ki se krajši čas upirajo vžigu z majhnim plamenom in pri katerih ne pride do večje razširitve plamena. Primeri: mehka vlaknena plošča, ekspandirani polistiren, poliuretan, oba z zaviralci gorenja.
• Razred D – proizvodi, ki izpolnjujejo kriterije za razred E. Daljši čas se upirajo vžigu z majhnim plamenom in pri njih ne pride do večje razširitve plamena. Tudi pri preskusu z enim gorečim predmetom (SBI) je sproščanje toplote upočasnjeno in omejeno. Primeri: različne vrste lesa, proizvodi iz lesa.
• Razred C – enako kot razred D, le da proizvodi izpolnjujejo višje zahteve in pri preskusu SBI ni prečnega širjenja plamena. Primeri: fenolna pena, sendvič plošče s poliuretansko peno.
• Razred B – enako kot razred C, le da proizvodi izpolnjujejo višje zahteve. Primeri: lesnocementne plošče, lesne plošče, obdelane z zaviralci gorenja, sendvič plošče s poliizocianuratno peno.
• Razred A2 – proizvodi izpolnjujejo enaka merila kot razred B in manj stroga merila kot razred A1. Pri polno razvitem požaru ne povečajo požarne obremenitve in ne pospešujejo širitve požara. Primeri: sendvič plošče iz kamene mineralne volne, mavčne plošče.
• Razred A1 – v nobeni fazi požara tudi pri polno razvitem požaru proizvodi ne prispevajo k širitvi požara in požarni obremenitvi. Primeri: kamen, opeka, kovine, anorganski materiali z manj kot 1 % organskih snovi, izolacijski proizvodi iz mineralnih vlaken.

Talne obloge so razvrščene v enake razrede kot gradbeni proizvodi, le da črkovni oznaki sledi kratica "fl" (npr. A1_fl).

V tabeli so povzeti različne kategorije proizvodov, preskusne metode in razredi gorljivosti:

Dodatne klasifikacije

Poleg osnovnih črkovnih oznak za gorljivost (A1, A2, B, C, D, E in F) imajo gradbeni materiali še dodatne razvrstitve glede na emisijo dima in nastajanje gorečih kapljic in/ali delcev. Te oznake so:

• "s" – stopnja emisije dima. Označuje hitrost sproščanja dima in celotno količino nastalega dima, vrednosti pa se gibljejo od 1 (brez/šibka emisija) do 3 (visoka emisija);
• "d" – nastajanje gorečih kapljic in/ali delcev. Označuje sproščanje gorečih kapljic med preskušanjem odziva na ogenj, vrednosti pa se gibljejo od 0 (brez sproščanja) do 2 (visoko sproščanje).

Pri klasifikaciji E je podan samo podrazred d2. Za klasifikacijo težko vnetljivih talnih oblog je referenčna požarna situacija nekoliko drugačna. Pri preskusih za razrede D_fl, C_fl, B_fl in A2_fl vir toplote simulira toplotno sevanje požara v prostoru skozi vrata na talno oblogo hodnika. Kapljanje materiala pri talnih oblogah seveda ni pomembno. Višji razred odziva na ogenj izpolnjuje tudi vsa merila za nižje razrede.

Zaključek: Kdaj se izvajajo preskusi gorljivosti gradbenih materialov?

Pri večini zgradb se v predgradbeni fazi zbirajo razna dovoljenja, enako pa velja tudi za obnove, dozidave, tehnične obnove zgradb, popravila in druge aktivnosti. Včasih določena vrsta zgradbe zahteva dodatno požarno preiskavo, kar je urejeno z zakonom. To vključuje oceno vnetljivosti, gorljivosti gradbenih materialov itd. To pomeni, da je sprememba funkcionalnega namena konstrukcije zadosten razlog za preučitev različnih vrst gradbenih materialov in po potrebi izbiro materiala z drugačno oznako razreda požarne odpornosti. V Sloveniji se večina objektov projektira po smernici TSG-1-001 – Požarna varnost v stavbah, kjer so podane zahteve za gorljivost gradbenih materialov v odvisnosti od mesta in namena uporabe.