Intumescentne barve
Intumescentne barve so postale prevladujoč sistem zaščite jeklenih konstrukcij, in sicer zaradi naslednjih lastnosti:
- predstavljajo najcenejšo možnost požarne zaščite jeklenih konstrukcij;
- nanašajo se v tankem sloju;
- obdržijo originalni videz jeklene konstrukcije;
- so estetske.
Nanašajo se lahko že v delavnici ali pa na licu mesta – odvisno od tipa barve in vremenskih pogojev.
Delimo jih na tankoslojne premaze, ki so večinoma na vodni osnovi ali na osnovi topil, in na debeloslojne premaze na epoksi osnovi, namenjene zlasti hidrokarbonskim požarom. Zlasti prevladujejo tankoslojni intumescentni premazi na vodni osnovi, in sicer zaradi ekološko prijazne izdelave in uporabe ter dobrih lastnosti utrjenega sloja. Pred nanašanjem temelja je treba jeklene profile speskati do stopnje SA 2.5. Pri nanašanju se najprej nanese sloj kompatibilne antikorozivne temeljne barve, nato intumescentni premaz in nato še večinoma zaščitni sloj – t. i. top coat, ki je lahko splošno dobavljiva pokrivna barva za jeklo, ki pa mora biti kompatibilna z intumescentnim premazom. Zaščitni sloj ima poleg zaščite pred vlago tudi estetski namen in je lahko v različnih barvnih odtenkih.
Mehanizem delovanja intumescentne barve je naslednji: ob povišanju temperature se struktura barve ob pomoči katalizatorjev, kot je fosforna kislina, napihne in tvori ogljikovo peno, ki se napihne v razmerju 1 : 50. Tipični sloj debeline 1 mm se torej napihne na 50 mm. Siceršnje debeline suhega sloja so odvisne od zahtev in lahko merijo od 100 do 5000 mikronov. Ker je ogljikova pena dober izolator, je na ta način upočasnjen dotok toplotne energije do jeklenega nosilca, zato se čas, v katerem pride do nevarnega pregretja, bistveno podaljša.
Intumescentne barve so postale prevladujoč sistem zlasti zato, ker so najcenejše, imajo tanke sloje, obdržijo originalni videz jeklene konstrukcije in so estetske. Nanašamo jih lahko že v delavnici ali pa na licu mesta – odvisno od tipa barve in vremenskih pogojev. Pod omejitve požarnih barv lahko štejemo občutljivost na pogoje nanašanja, če recimo rja ni dobro speskana z nosilcev, če se jih nanaša ob prenizkih temperaturah (pod 10 °C nanašanje praktično ni več mogoče), ob dežju ali točki rosišča ali če se uporablja nekompatibilni temeljni zaključni premaz. Nanašajo se s tehnologijo t. i. airless brizganja ali ročno z valjčki, pri višjih požarnih odpornostih pa je treba nanesti več slojev. Čas nanašanja je lahko omejitev, saj je treba upoštevati vmesno sušenje slojev (običajno 24 ur). Imajo omejeno garantirano življenjsko dobo ter so tudi razmeroma občutljive na odrgnine in udarce. Požarna odpornost intumescentnih premazov je lahko od R 30 do R 180, pri čemer je najbolj priporočljiva uporaba do največ R 60, saj nad to vrednostjo postaneta število slojev in debelina neracionalna, pa tudi dejanska zanesljivost v realnem požaru upada zaradi odpadanja sloja. Omeniti je še treba posebnost pri testiranju požarnih barv, in sicer da testi, narejeni na odprtih profilih I, H in U, niso veljavni na votlih profilih in obratno. Proizvajalec ima sicer lahko en ali drug test ali pa oba hkrati, kar je treba predhodno preveriti. Požarne intumescentne barve, ki se smejo uporabljati v Evropski uniji, morajo biti testirane po standardu EN 13381-8, imeti klasificirano gorljivost po standardu EN 13501-1 in klasificiran razred požarne odpornosti po standardu EN 13501-2 ter imeti evropsko tehnično oceno ETA po smernicah ETAG 018 in certifikat o nespremenljivosti zmogljivosti (COC, AVCP (v okviru Sistema ocene in potrditve nespremenljivosti zmogljivosti)), kar vse skupaj omogoča izdajo znaka CE, ali pa druga dokazila skladno z Zakonom o gradbenih proizvodih.
Sledite nam na družbenih omrežjih: